O izvoru čaja kroži kar nekaj legend. Ena takšnih sega v leto 2700 pred našim štetjem in govori o kitajskem zeliščarju, ki so mu čajni listi po nesreči padli v lonec vrele vode, a mu je bil okus tega napitka tako všeč, da ga je predstavil svojemu ljudstvu. Naročil jim je naj ga pijejo ter ga poimenoval »tay« oz. čaj.
Spet druga zgodba izpostavlja indijskega meniha, ki je odplul na Kitajsko, da bi se posvetil 9-letni meditaciji, a je v nekem trenutku meditacije postal tako zaspan, da je za kratek čas zaprl oči, zaradi česar si je kasneje odrezal veke. Tam kjer so te padle na tla, je zrasel čajni grm, ki je našel svoj dom pri budističnih menihih. Ti so rastlino uporabljali med dolgimi meditacijami in so tako ostajali budni in bolj pozorni na svojo koncentracijo.
Ni važno ali je čaj odkril budistični menih, zeliščar, navadni kmet tistega časa ali pa veličastni vladar, čaj je bil in še vedno je poseben napitek čudovitih razsežnosti, ki združuje, poživlja, pomirja, sprošča. Odvisno od izbire, okusa, namena, obsega prostega časa, kulture …
Kitajska je v čaju uživala stoletja preden je našel pot v širni svet. V Evropo je prišel preko Portugalske postojanke v kitajski provinci Macau, v Ameriko pa s prvimi britanskimi naseljenci.
