Med, ki je glavni proizvod marljivega čebeljega dela ter več tisočletij staro domače sredstvo, naj bi bil po rezultatih študij in raziskav ter glede na večletne izkušnje pri delu strokovnjakov in zdravnikov iz univerzitetne klinike v nemškem Bonnu učinkovito antiseptično sredstvo pri celjenju nekaterih ran.
Pri uporabi v praksi se je izkazalo, da se celo nekatere kronične rane, okužene z zelo odpornimi bakterijami, zacelijo v nekaj tednih s pomočjo t. i. medinskega medu (Medihoney).
O zdravilni moči medu so vedeli že stari Egipčani, ki so poznali njegovo značilnost pospešenega celjenja ran, prav tako so obkladke iz medu uporabljali tudi med obema svetovnima vojnama za hitrejše celjenje ran poškodovanih vojakov. V omenjeni kliniki so se z obravnavano vzročno zvezo med medom in hitrejšim celjenjem trdovratnih ran začeli ukvarjati ter preučevati in razvijati možnosti uporabe medu v zdravstvene namene ob povečanem pojavu raznoraznih trdovratnejših klic.
Uporaba medicinskega medu v zdravstvene namene je dobrodošla iz več razlogov. Poleg že opisanega domnevnega učinka hitrejšega celjenja ran, je med tudi prijetnega vonja, prav tako pa se obliž ali povoj, na katerega priznani strokovnjaki omenjene klinike že nekaj let dodajo med, veliko lažje odstrani iz ranjenega mesta ob prevezovanju.
Kljub že potrjenim uspehom in pozitivnim izkušnjam z uporabo medu, pa vendarle obstaja le nekaj študij, ki podano tezo potrjujejo.
Znano pa je, zakaj med dejansko deluje antiseptično. Čebele med proizvodnjo medu namreč dodajajo poseben encim, ki skrbi za to, da se iz sladkorja v medu trajno ustvarja vodikov peroksid, ki je učinkovit antiseptik. Njegova prednost pred kemijskim sorodnikom, ki je umetno ustvarjen, je ta, da za uničenje bakterij v ranah zadostujejo že majhne količine, saj vodikov peroksid neprekinjeno in vedno znova nastaja, medtem ko bi ga normalno bilo potrebno uporabiti v drugačnih, večjih količinah, saj njegova učinkovitost sčasoma upada. A večje količine ne vplivajo le na bakterije, temveč lahko škodijo tudi kožnim celicam. Vir: www.ukb.uni-bonn.de
