Le kdo še ni slišal za Sebastiana Kneippa, znanega nemškega duhovnika, začetnika hidroterapije in naravnega zdravilca, ki naj bi preproste metode »odkril« ob lajšanju lastnih pljučnih težav.
V 19. stoletju za njegove metode zdravljenja ni bilo razumevanja, a bolniki so pod njegovo okrilje na Bavarsko prihajali od vsepovsod in majhna župnija je postajala pravcat zdraviliški center, zaradi česar je bilo sezidano župnišče Sebastianeum, namenjeno predvsem bolnim duhovnikom, prav tako pa je služilo tudi namenu zavetišča za bolne otroke. Dandanes Kneippove metode uporabljajo v zdraviliščih, wellnes centrih in drugih ponudnikih sorodnih storitev.
Najbolj znana metoda je metoda »kneipanja«, kjer gre za izmenjavo tople in mrzle vode, pri čemer utrjujemo telo in tudi duha. Pri tem se vzpodbudi vegetativni živčni sistem, sprostijo se mišice, telo pa znova najde svoje ravnotežje.
Postopek večinoma opravimo kot hojo po manjših bazenčkih, globokih nekje do kolen. Topli bazen ima praviloma temperaturo približno 36-38°C, hladni pa okoli 15°C. V topli vodi naj bi se zadržali dlje, kot v mrzli, in sicer okoli pet do deset minut, v mrzli pa okoli pet do trideset sekund. Terapija se zmerom prične v toplem vodi, nato se nadaljuje v hladni. Postopek izmenične menjave tople in mrzle vode je priporočljivo ponoviti največ dva do trikrat, pri čemer terapijo praviloma vedno zaključimo z mrzlo vodo.
Po izvedeni terapiji je smiselno telo ogreti, se umiriti ali si celo privoščiti počitek v ležečem položaju. Zanimivo metodo knajpanja lahko izvajamo tudi doma. Ob vsakodnevnem prhanju si lahko izmenično privoščimo prho tople in mrzle vode. Tudi pri izmeničnem prhanju najprej začnemo s toplo vodo, zaključimo pa z mrzlo.
V svetu se je razvilo veliko različnih alternacij metode knajpanja, pri čemer nekatere prisegajo na izmenično prhanje le posamičnih delov telesa, obraza, okončin.