Na bregu
Odprto dvorišče in nagnjena hiša,
trava prezrela, jesen se že bliža.
Se čas je ustavil, nihče ne hiti,
družina in znanci in vsi so že šli.
Le ona, z okovi spominov pripeta
na pragu je v krila dopetna odeta.
Nikogar ne čaka, saj vsi so že šli,
le sonca bi malo, ki skoz krošnjo mezi.
Nihče ne prihaja, so neme vse hiše,
samota se v brazde globoko zapiše.
In dan se nagiba in nič se ne ve,
če jutri na pragu kdo molil bo še.
Avtor: Silvija