Nekaj nepojmljivega, prijetno toplega in nebeško posebnega zasije v notranjosti naše duše, ko lahko popolnoma nesebično in s pristno ljubeznijo do živali ali sočloveka naredimo nekaj dobrega, nekaj prijaznega in ko enostavno pomagamo pozabljenim, odrinjenim ali užaloščenim. Eno takšnih dejanj je lahko tudi posvojitev psička, muce ali druge domače živali, katera je svoje pribežališče iz takega ali drugačnega razloga našla v azilu. Dober občutek, ki nas napolni z novo energijo, ko v očkah malega nadebudneža zasije nov žarek sreče.
Seveda vedno ni povsem tako preprosto. Vedeti moramo v kaj se spuščamo. Veliko živali, ki jih je pot tako ali drugače pripeljala v azil, morda ne pozna pristne topline, ljubezni in naklonjenosti svojega gospodarja. Morda vsem ni bilo postlano z rožicami in morda vsakega izmed njih vsak dan ni pričakala dišeča klobasa, toplo mleko ali druga poslastica. Morda tega sploh ne poznajo. Morda so bili v življenju soočeni zgolj z drobtinicami za pod zob, s klatenjem od vrat do vrat, z nič kaj prijaznimi lastniki, morda so jih celo zaničevali, zanemarjali ali celo mučili.
Zato je dobro svojo odločitev za takšno širokosrčno dejanje dobro in temeljito premisliti. Vprašajte se, ali ste pripravljeni skrbeti za bitje, ki potrebuje vaš čas in pozornost, ali ste se pripravljeni morda kdaj odreči kakšni drugi prostočasni dejavnosti v dobro novega prijatelja, ali si lahko takšen strošek privoščite tudi s finančnega vidika, prav tako pa tudi razmislite, kdo vam lahko pri negi zanj še lahko pomaga, npr. v primeru vaše odsotnosti ipd.
Ko pretehtate obveznosti, ki jih takšna odločitev prinaša, in to združite z radostmi, ki vam jih vaš novi štirinožec ali drugi ljubljenček lahko prinese, izberite odločitev, ki se vam zdi ob upoštevanju vseh pomembnih dejstev najprimernejša – tako za vas, kot tudi za vašega (morebiti) novega hišnega prijatelja.
Foto: pixabay
