»Naš dedek je pa vedno bolj zmeden, pozabljiv, odsoten. Ne le da je z njim težko govoriti o dogodkih preteklih tednov ali dni, včasih je že celo nemogoče privabiti mu v spomin pripetljaje tekočega dne. A dokler se sam s tem ne obremenjuje pretirano, ga tudi člani družine ne vznemirjamo, saj se počasi navajamo na dejstvo, da dedku lahko vsako uro povemo eno in isto stvar pa bo zanj, kot nova. Je pa včasih prav posrečen. V takih trenutkih se preostali člani družine le med seboj spogledamo, njegova vprašanja pa na lica privabijo iskren nasmeh.«
Opis stanja, kot ga je opisala Marija iz okolice Maribora, je vse prej kot redek pojav. Med nami je veliko ljudi, ki imajo ne glede na starost manjše ali večje motnje koncentracije, spomina ali so pretirano »nagnjeni k pozabljanju«. Vzorci so različni in že med mladimi imajo nekateri bolj razvito sposobnost koncentracije, drugi si zapomnijo vsako malenkost za pretekla leta.
Verjetno lahko brez zadržkov trdimo, da je vsakdo izmed nas že doživel izkušnjo, ko je pozabil očala, ključe, denarnico, telefon, dežnik … ali pa je zaradi pozabljanja zamudil na sestanek deloma ali v celoti, pozabil na kakšno manjšo obveznost, nakup kakšne nujno potrebne gospodinjske potrebščine …
Leta vsakomur prinesejo svojo težo. Enim se slabša vid, drugim sluh, tretjim morda celo oboje. Znaki staranja so lahko nadležni, lahko so moteči, za nekatere pa morebiti (vsaj zavestno) ne pretirano skrb vzbujajoči. Popolnoma drugače pa je, ko nas začenja zapuščati spomin, kot radi rečemo, torej ko se nas loteva pozabljivost,ko se začenjajo težave z dnevnimi aktivnostmi in vsakodnevnimi opravili, z govorom, s časovnimi vidiki, orientacijo v prostoru in kraju, z mišljenjem ali razumevanjem, težave s presojo, odgovornostmi in drugimi podobnimi težavami.
Takšne znake gre velikokrat pripisati demenci. Pojavu, ki v posledici različnih bolezni uničuje možganske celice. Pogosto jo lahko spremljajo tudi čustvena nihanja z izrazitimi prehodi od veselja do žalosti ali jeze in obratno, pri čemer je možno očitno pomanjkanje tehtnega razloga. Nenazadnje lahko demenca privede tudi do sprememb v osebnostnih lastnostih, zaradi česar lahko posameznika ob pomanjkanju želje po aktivnem življenju pahne v izogibanje družabnosti ter odmik v svoje lastno okolje, kjer ni (zanje nepotrebnih) nepredvidenih situacij, ki bi vzbujala napetosti ali vznemirjenja.
Najpogostejši vzrok demence je Alzheimerjeva bolezen, med pogostimi vzroki je lahko (praviloma) več zaporednih možganskih kapi.
Tudi v Sloveniji naj bi število ljudi z demenco naraščalo iz leta v leto. Kot glavni dejavnik tveganja za demenco se v prvi vrsti praviloma pojavlja starost, pri tem pa je potrebno izpostaviti tudi podatek, da naj bi se pogostost podvojila na vsakih pet let.
Ob srečevanju z znaki demence tako svojci kot tudi bolniki, ki se s tovrstnimi težavami začnejo srečevati, velikokrat iščejo pomoč. Poleg raznih ambulant in posvetovalnic, kot sta na primer psihogeriatrična ambulanta in posvetovalnica za svojce bolnikov z demenco v okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani, je potrebno izpostaviti predvsem Slovensko združenje za pomoč pri demenci Spominčica.
Združenje Spominčica deluje v okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani ter ima po Sloveniji svoje enote poleg Ljubljane še v Ajdovščini, Izoli, Metliki, Novi Gorici, Piranu, Ormožu, Šentjurju in Škofji Loki. Poleg številnih uporabnih informacij, ki jih lahko najdemo na njihovi spletni strani http://www.ljudmila.org/~zzppd/, prireja tudi izobraževalne programe, skupine za samopomoč, prav tako pa tudi omogoča svetovalni telefon na telefonski številki 01 52 83 995 (vsak delovni ponedeljek, sredo in četrtek med 15. in 17. uro), na katerem ponujajo raznovrstno pomoč v zvezi s podajanjem informacij o demenci.
