Včasih so najbolj zanimive rastline prav tiste, ki jih na prvi pogled skoraj ne opazimo. Vodna kreša je ena izmed njih. Raste ob vodi, pogosto v plitvih potokih in izvirih, njena drobna zelena stebla pa na prvi pogled morda ne dajejo slutiti, da gre za rastlino z dolgo zgodovino uporabe in presenetljivo izrazitim okusom.

Vodno krešo (Nasturtium officinale) uvrščamo v družino križnic oziroma kapusnic, kamor sodijo tudi zelje, brokoli, cvetača, redkev, hren, gorčica in rukola. Gre za trajno zelnato rastlino, ki je tesno povezana z vodo. Najbolje uspeva v čistih, plitvih in počasi tekočih vodah, ob izvirih ter na vlažnih mestih.

Njena posebnost je prav v tem, da lahko raste v vodi. Stebla so razmeroma nežna, vendar se hitro razraščajo, listi pa so majhni, zeleni in sestavljeni iz več lističev. V toplejšem delu leta se nad zelenjem pojavijo majhni beli cvetovi.

Čeprav je videti nežna, ima vodna kreša precej izrazit značaj. Njeni listi imajo svež, rahlo pekoč okus, ki spominja na redkvico, gorčico ali mlado rukolo. Zaradi tega lahko že majhna količina sveže kreše navadni solati, sendviču ali namazu doda povsem novo dimenzijo.

Rastlina, ki jo poznamo že stoletja

Vodna kreša ima dolgo zgodovino uporabe kot užitna rastlina. Ljudje so jo nabirali iz naravnih vodnih okolij in jo uporabljali kot svežo zelenjavo, pozneje pa se je razvilo tudi načrtno gojenje.

Posebej zanimiva je njena zgodovina v Angliji, kjer je v 19. stoletju postala pomembna tržna rastlina. Z razvojem železnice je bilo mogoče svežo vodno krešo hitro prevažati iz območij, kjer so jo gojili, v večja mesta. Tako je postala dostopna širšemu krogu prebivalstva.

V začetku 19. stoletja so se razvile posebne krešnice oziroma gojitveni sistemi, v katerih so vodno krešo gojili v nadzorovanih vodnih kanalih. Pri tem so uporabljali naravne izvire in tekočo vodo, rastline pa so lahko večkrat porezali in ponovno pustili, da so se razrasle.

V Angliji je vodna kreša sčasoma postala tako pomembna, da je dobila svoje mesto tudi v kulinarični tradiciji. Pogosto so jo uporabljali v sendvičih, solatah in juhah, danes pa je še vedno priljubljena sestavina številnih jedi.

Zakaj ima vodna kreša pekoč okus?

Če ste vodno krešo že poskusili, ste verjetno opazili, da njen okus ni podoben običajni zeleni solati. Za njeno značilno pikantnost so odgovorne naravne rastlinske spojine, predvsem glukozinolati in njihovi razgradni produkti.

Glukozinolati so značilni za številne rastline iz družine križnic. Najdemo jih tudi v brokoliju, zelju, gorčici, redkvici in hrenu.

Pri žvečenju rastlinskega tkiva pride do kemičnih sprememb, pri katerih nastajajo različne bioaktivne spojine. Prav te so med razlogi, zaradi katerih so križnice že dolgo zanimive tudi za raziskovalce prehrane.

Vendar pa pri tem velja podobno kot pri drugih živilih: raziskave posameznih spojin še ne pomenijo, da lahko določeno rastlino obravnavamo kot zdravilo. Vodno krešo je najbolje razumeti kot del raznolike prehrane, ne kot nadomestilo za zdravljenje.

Hranilna vrednost vodne kreše

Vodno krešo odlikuje tudi zanimiva hranilna sestava. Gre za zelenjavo z zelo malo energije, zato jo lahko brez težav vključujemo v različne jedilnike.

Vsebuje predvsem vitamin C, vitamin K in karotenoide, med njimi provitamin A, prisotni pa so tudi folat, kalcij in železo.

Vitamin C ima pomembno vlogo pri normalnem delovanju imunskega sistema in zaščiti celic pred oksidativnim stresom. Vitamin K je pomemben za normalno strjevanje krvi in prispeva k ohranjanju zdravih kosti.

Zaradi vsebnosti različnih rastlinskih spojin vodna kreša pogosto nastopa tudi v raziskavah, ki preučujejo povezavo med uživanjem križnic in zdravjem. Toda tudi tukaj velja, da moramo biti pri zdravstvenih obljubah previdni.

Nekdanja besedila o vodni kreši so ji pogosto pripisovala skoraj čudežne lastnosti – od »čiščenja krvi« in spodbujanja izločanja vode iz telesa do preprečevanja različnih bolezni. Danes takšnih trditev ne moremo obravnavati kot dokazana dejstva.

Veliko bolj smiselno je, da vodno krešo vključimo v prehrano kot eno izmed številnih vrst zelenjave. Raznolikost je namreč eden najpomembnejših temeljev zdrave prehrane.

Vodna kreša v kuhinji

Najbolj preprosto je, da vodno krešo uživamo svežo. Liste in nežne poganjke operemo, osušimo in uporabimo takoj.

Dodamo jo lahko skoraj povsod, kjer bi sicer uporabili rukolo ali drugo svežo listnato zelenjavo.

Odlična je:

• v zelenih solatah,
• v sendvičih,
• na kruhu z maslom ali skuto,
• v skutnih in sirnih namazih,
• ob kuhanih jajcih,
• v omletah,
• ob krompirju,
• kot dodatek ribjim jedem,
• v zelenjavnih juhah,
• v kremnih juhah,
• kot svež dodatek testeninam,
• kot dekoracija že pripravljene jedi.

Zelo okusna je kombinacija vodne kreše, skute, limoninega soka in nekaj olivnega olja. Če želimo blažji okus, jo lahko zmešamo z običajno zeleno solato.

Posebej priljubljena je juha iz vodne kreše. Osnovo lahko pripravimo iz krompirja in čebule, na koncu pa dodamo večjo količino oprane kreše. Tako dobimo zeleno, aromatično juho z rahlo pikantnim okusom.

Pri pripravi je dobro vedeti, da daljše kuhanje zmanjša del nekaterih vitaminov in spremeni značilen okus. Zato lahko del sveže kreše dodamo šele tik pred koncem priprave.

Previdnost pri nabiranju iz narave

Pri vodni kreši je zelo pomembno nekaj, kar pri številnih drugih užitnih rastlinah ni tako izrazito: ni vseeno, iz katere vode rastlino naberemo.

Včasih je bilo običajno, da so ljudje vodno krešo nabirali ob potokih in izvirih. Danes pa moramo biti pri tem precej bolj previdni.

Rastline, ki rastejo v onesnaženi vodi, lahko vsebujejo škodljive mikroorganizme ali druge onesnaževalce. Pri surovem uživanju divje vodne kreše obstaja tudi tveganje za okužbo z zajedavci, med drugim z jetrnim metljajem (Fasciola hepatica).

Zato vodne kreše iz nepreverjenih potokov, jarkov ali drugih naravnih vodnih okolij ni priporočljivo uživati surove. Za prehrano je veliko varneje uporabljati vodno krešo iz preverjenega vira oziroma jo gojiti v nadzorovanih razmerah.

Če jo kupimo, jo pred uporabo vedno dobro operemo in odstranimo poškodovane ali ovenele dele.

Vodno krešo lahko vzgojimo tudi doma

Čeprav si ob besedi »vodna« predstavljamo rastlino, ki potrebuje pravi potok, lahko vodno krešo v ustreznih razmerah gojimo tudi doma.

Za začetek potrebujemo sadiko ali seme, posodo, primeren substrat in predvsem dovolj vode. Pri vzgoji moramo poskrbeti, da rastlina ne trpi zaradi izsušitve.

Najlažje je začeti z mlado rastlino. Posadimo jo v posodo z bogatim substratom in jo postavimo na svetlo mesto. Substrat mora biti ves čas dobro navlažen.

V naravi vodna kreša uspeva v hladnejši in čisti tekoči vodi, zato ji najbolj ustrezajo sveže, ne prevroče razmere. Poleti jo moramo zaščititi pred močnim soncem in pregrevanjem.

Če jo gojimo v posodi, lahko pod njo namestimo podstavek, v katerem je stalno prisotna manjša količina čiste vode. Pomembno pa je, da voda ni umazana in da jo redno menjavamo. Stara, zastajajoča voda ni primerna.

Kdaj vodno krešo pobiramo?

Za prehrano so najbolj zanimivi mladi listi in nežni poganjki. Ko rastlina dovolj zraste, jih odrežemo s čistimi škarjami.

Pri tem ni treba porezati celotne rastline. Če pustimo spodnji del stebla in rastlini zagotovimo dobre razmere, lahko ponovno požene.

Najbolj okusna je sveža. Zato je domača vzgoja še posebej praktična – namesto da bi nabrali veliko količino naenkrat, lahko sproti odrežemo toliko, kolikor potrebujemo za posamezen obrok.

Vodna kreša tudi pozimi?

Prav v hladnejših mesecih je lahko vodna kreša zanimiv dodatek domači prehrani. Na vrtu je takrat sveže zelenjave običajno manj, na okenski polici ali v primerni posodi pa lahko ob ustreznih razmerah še vedno vzdržujemo manjši pridelek.

Njena prednost je tudi v tem, da ne potrebujemo veliko prostora. Nekaj rastlin lahko gojimo na majhnem balkonu, terasi ali svetlem mestu ob oknu.

Če imamo radi sveže zelene dodatke, je lahko vodna kreša zanimiva alternativa običajnim lončnicam.

Majhna rastlina z dolgo tradicijo

Vodno krešo bi lahko brez težav označili za eno tistih rastlin, ki jih sodobna kuhinja ponovno odkriva. Na eni strani ima dolgo zgodovino uporabe, na drugi pa povsem sodoben značaj: je sveža, hitro pripravljena, lahka in izrazitega okusa.

Njena največja prednost ni v tem, da bi bila čudežno zdravilo, temveč v tem, da lahko z majhno količino obogati naš jedilnik. Nekaj svežih listov lahko popestri solato, sendvič ali juho, obenem pa v prehrano vnese vitamine, minerale in različne naravne rastlinske spojine.

Če jo želimo nabirati v naravi, moramo biti pri tem zelo previdni in izbirati le preverjena, čista vodna okolja. Še varneje je, da jo kupimo iz nadzorovanega vira ali jo vzgojimo sami.

Vodni kreši zato ni treba pripisovati nadnaravnih lastnosti. Že sama po sebi je dovolj zanimiva: raste ob vodi, ima izrazit okus, lepo popestri jedi in je lahko dobrodošel del pestre prehrane.

Morda pa je prav njena preprostost tista, zaradi katere si zasluži, da jo ponovno odkrijemo – ne kot pozabljeno »zdravilno« rastlino, ampak kot okusno in uporabno zelenjavo, ki lahko z malo prostora in nekaj nege zraste tudi zelo blizu našega doma.


Foto: Pixabay