Že naše babice so s kutino znale odišaviti sveže perilo ali iz nje skuhati čudovite jedi.
Kutina je svojevrsten, univerzalen izboljševalec okusa in vonja, ki prihaja iz severne Perzije, od koder se je preko Grčije razširila v Italijo in od tod tudi k nam. Zelo dobro prenaša visoke poletne temperature, prav tako pa tudi zimska temperaturna nihanja. Plodovi kutine, ki rastejo na drevesu ali grmičevju, so zlato rumeno obarvani in nepravilne oblike. Sadež je na prvi pogled morda še najbolj podoben večji, grbasti limoni ali pa hruški. Prijeten vonj kutine, nas prav omamno vabi k njenemu uživanju, toda meso kutine je precej grenko in ga je potrebno kuhati.
Kutina cveti pozno spomladi, konec maja in junija, zori šele v oktobru, dozori pa v kleti v decembru. V plodovih je veliko pektina, kalija, tanina, fosforne kisline in vitamina C, ki so zelo pomembni pri ohranjanju zdravja, zlasti v času prehladov, prav tako pa blagodejno vplivajo na razdražena prebavila, pomirjajo črevesna obolenja ter zmanjšujejo možnost rakavih obolenj na debelem črevesu.
Iz kutine lahko naredimo marmelado, lahko jo pri tem kombiniramo tudi s hruškami, iz nje lahko skuhamo okusen kompot, naredimo liker ali žganje, sok ali žele ipd. Kutina je lahko tudi prijetna dišava, s katero lahko preprosto in predvsem naravno odišavimo prostore.
Vinogradniki so z aromatičnimi plodovi kutine, ki so jih kuhali v vinskih tropinah, odpravljali neželene vonjave v sodih. Toda surovi plodovi kutine so trpki in kisli, te aromatične sadeže uživamo le kuhane ali pečene.
Celiakija – kronična preobčutljivost na gluten
Celiakija je kronična avtoimunska bolezen tankega črevesa, ki nastane zaradi preobčutljivosti na gluten. Gluten je beljakovina, ki jo najdemo v...
