Ljubezenski film. Oče in sin po dolgem času preživita dan skupaj. (En dan je kot kaplja, v kateri odseva celo človekovo življenje.) Na lepo jesensko nedeljo sta sredi mogočne narave videti, kot da sta sama na svetu. Spet je treba od začetka. Počasi se začneta dotikati z besedami, oglasijo se glasovi iz preteklosti in zbudijo se čustva, pozabljena, nepoznana.
Ponedeljek je nov dan.Oča (Dad), Slovenija, 2010, 70 minut, barvni
Prvi slovenski film v izboru Mednarodnega tedna kritike
na Beneškem filmskem festivalu !
avtor Vlado Škafar
producent Frenk Celarc
nastopajo Miki Roš, Sandi Šalamon, delavci tovarne Mura
glasova Jože Brunec, Hana Šavel
direktor fotografije Marko Brdar
Iz kataloga Mednarodnega tedna kritike Beneškega filmskega festivala
Oče in sin preživita ves dan v naravi. Ribarita, se pogovarjata, preverjata stanje njunega odnosa. Odrasli v sinovih odgovorih zaznava samostojnost razmišljanja in bistrost spoznanja, kar ga preseneti in razžalosti. Po ločitvi staršev se je sin očitno bolj zbližal z materjo, s katero živi. Toda v sebi nosi žalost očetove odsotnosti. Mogoče bodo solze uspele zabrisati boleče spomine in zapečatile ta trenutek ponovnega srečanja, poskus približanja razdalj med njima, pomirile nesporazume, vrnile izgubljeni čas. Pa tudi zapolnile prostor dolgih tišin in ublažile očetove skrbi glede ekonomske krize, ki zanj in za njegove kolege delavce pomeni negotovost zagotavljanja prihodnosti za njihove otroke.
Film sugestivnih podob, vabečih zvokov, liričnih povezav in skrivnih utripov srca. Razvoj zgodbe, ki ne teče vedno sosledno, počasi razodeva njihov simbolni pomen, skupaj z vzdušjem vseobsegajoče narave, ki predstavlja udobno okolje, stalni kontrapunkt, univerzalni odgovor, ki presega posamezne dogodke. Tako – čisto drugače od novic v medijih – govori tudi o ekonomski krizi, ki grozi prihodnosti delavcev in njihovih sinov. Obzorje krize je odlično vmeščeno v ta prvenec, ki ga krasi izjemna poetična občutljivost in dosleden filmski izraz, prežet s trenutki duhovnosti, vrednimi mojstrovin Tarkovskega in Sokurova. Preliv dveh slik se izkaže za ponavljajoči se motiv, ki daje nov pomen pokrajini, ljudem in njihovim odnosom. Bolje rečeno je uporaba preliva umetniško dovršena in inovativna oblika, ki v obžalovanjih, spominih in čustvih kaže možnost ponovne vzpostavitve izgubljene harmonije. Kot tihota po nevidni nevihti resnično pomembnih stvari. Neizgovorjenih ali ne do konca izgovorjenih, iz spoštovanja do najbolj skritih čustev, senčnih lis človekovega značaja, ki jih je težko izraziti. Naravno okolje s svojim ustavljenim časom omogoča junakoma, da osvobodita besede od molka, solze od sramu, da se lahko zgodi čudež sobivanja. Namesto enega ali več zaprtih »jaz« se pojavi odprti »ti«.
Anton Giulio Mancino