V vsakdanji jedilnik prinaša paprika kot pisana zelenjava barvitost in pikantnost in ostrino kot začimba.
Paprika štejemo v družino razhudnikovk, podobno kot krompir in paradižnik, ki izvirajo iz srednje in južne Amerike. Divje oblike le-teh so kot uporabno rastlino poznali že Maji v Mehiki 7000 let pred našim štetjem. S Krištofom Kolumbom pa je paprika prišla tudi v Evropo.
Ta grmičasta zelenjava rodi zelene, rdeče in rumene paprike, medtem poznamo že vzgojo oranžnih, belih in črnih paprik. Pri tem je okus zelene paprike bolj grenak in intenzivnejši od ostalih, ki imajo glede na stopnjo zrelosti slajši okus. Neodvisno od barve, papriko ne smemo hraniti v prehladnem ali pretoplem prostoru. Pri 8 stopinjah celzija in visoki vlažnosti bo ta zelenjava vzdržala najdlje.
Zaradi svoje barvitosti paprika vzbuja apetit. Paprika ima namreč poleg obilo vitamina C in E, kot edina rastlina tudi rastlinsko barvilo »flavonoid«. Le ta pomaga uravnavati pretočnost ožilja, krvni pritisk in vzpodbuja krvni obtok. Dodatno vsebuje paprika tudi kalij, magnezij in kalcij. Tudi ostrina, ki jo vsebujejo nekatere vrste, kot so npr čili, feferoni in peperočini, je zdravo uživati v manjših količinah.
V kuhinji uporabljamo papriko kot zelenjavo ali kot začimbo. Na splošno se paprika uporablja v toplejših krajih, saj z ostrino povzroči val vročine v telesu, ki pospeši znojenje, pri čemer se zniža dejanska temperatura telesa. Tukaj mislimo predvsem na mehiško, ter na srednje in južnoameriško kuhinjo. Tudi v azijski in indijski kuhinji prisegajo na ostre variante paprike. V sredozemlju pa uporabljamo predvsem milejše in slajše sorte.
Celiakija – kronična preobčutljivost na gluten
Celiakija je kronična avtoimunska bolezen tankega črevesa, ki nastane zaradi preobčutljivosti na gluten. Gluten je beljakovina, ki jo najdemo v...
