Pohodništvo in planinarjenje

Pohodništvo in planinarjenje šteje v Sloveniji med enega najbolj priljubljenih in najbolj množičnih športov. Planinarjenje je zaradi konfiguracije ozemlja postalo že del slovenske indentitete.
Za planinarjenje je poleg osnovne pohodniške opreme potebna še dodatna planinska oprema: kapa in rokavice, rezervna oblačila, pelerina, sončna očala, za zahtevne ture pa še varovalna vrv in čelada. Kvalitetna oprema za planinarjenje sicer ni poceni, vendar jo lahko kupujemo po etapah.
Med hojo v gorah izgubimo tudi do 8 litrov tekočine, ki jo moramo sproti nadoknaditi v manjših količinah, da ne prihaja do utrujenosti in mišičnih krčev. Še posebej priporočljivi so energijski, vitaminski in mineralni napitki. V gorah se izogibajte pitju alkoholnih pijač. Odvisno od intenzivnosti hoje in teže nahrbtnika porabimo v gorah okrog 600 kcal v eni uri.
Svoje poti v gore morate vedno skrbno načrtovati. Izberite si cilj glede na svojo psihofizično pripravljenost. Tisti z zdravstvenimi težavami pa se o primernosti ture posvetujte s svojim osebnim zdravnikom.
V slovenskih gorah so vse planinske poti razdeljene glede na njihovo tehnično zahtevnost na lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Na to nas opozarjajo opisi v vodnikih, različne oznake na izhodiščih poti ter na planinskih zemljevidih. Tehnično zahtevnost poti upoštevajte pri načrtovanju in izvedbi ture! Za turo si izberimo primernega tovariša, saj je samohodstvo po gorah tvegano in že ob manjših poškodbah lahko usodno.
V gorah je izredno pomembno, da smo seznanjeni z natačno vremensko napovedjo. Preden se odpravimo v gore, svoje domače ali prijatelje obvestimo, o nameravani turi in o trajanju poti. Izredno pomembno je, da se planinski vpisujejo v vpisne knjige na vhrovih in na planinskih kočah. Gorski reševalci na ta način hitreje najdejo pogrešane osebe.
Turo začnimo dovolj zgodaj, da se izognemo poletnim nevihtam, zgodnjemu mraku pozimi ali naglici ob vrnitvi v dolino. Hoja naj bo varna, udobna in ekonomična. Začnimo počasi, da se telo ogreje. V splošnem velja, da vedno stopamo na celo stopalo oziroma peta prsti. Najprej hodimo z očmi, šele potem z nogami! Posebej bodimo pozorni na dihanje! Hodimo z enakomernim tempom, ki ga poskušamo odkriti in vzdrževati tudi znotraj večje skupine. Osnovni tempo, pa tudi druge taktične prvine (počitki, trajanje hoje …), naj določa najšibkejši član skupine.
Po poteh hodimo z odprtimi očmi. Dobro označena planinska pot je le sredstvo in možnost, da dosežemo želeni cilj, vsi obiskovalci gora pa morajo poznati osnove orientiranja. Če zaidete s poti, se vrnite na mesto, kjer ste jo zapustili. Med turo stalno spremljajmo razvoj vremena in mu prilagodimo njen potek. Če se razvijejo nevihtni oblaki se moramo nemudoma umakniti z grebenov in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele. V planinskih kočah in na vrhovih se ne pozabimo vpisati v vpisne knjige.
Na vsako uro hoje si privoščimo petminutni počitek. Daljše počitke izbiramo na krajih, ki so varni in udobni. Redne malice in pogosto pitje preprečujejo izčrpanost in dehidracijo. Na turah jejmo hranljivo mešanico lahkoprebavIjive hrane. Postanek v koči izkoristimo za topli obrok, ki nam obnovi moči, in za pogovor z oskrbnikom. Poskrbimo, da vse, kar prinesemo s seboj v gore, tudi odnesemo v dolino. Če želimo v koči prenočiti, se predhodno pozanimajmo glede odprtosti koče in prenočišče rezervirajmo.
Zelo zahtevnih tur, pri katerih hojo zamenja plezanje, se lotevajmo samo primerno izkušeni in opremljeni. Za tovrstne vzpone potrebujemo dodatno tehnično opremo: čelado, plezalni pas ter samovarovalni komplet. Opremo si je moč izposoditi tudi v nekaterih trgovinah s planinsko in alpinistično opremo. Pri plezanju uporabljamo pravilo treh opornih točk. Vse oprimke, stope in žične vrvi vedno preverimo, preden jih obremenimo! Ne zaupajmo jim svojega življenja, ne da bi preverili njihovo stanje! Na poteh pazimo, da ne prožimo kamenja. Priporočljivo je, da se na te ture odpravimo v okviru organizirane ture planinskega društva ali v spremstvu gorskega vodnika.
Ko smo na vrhu, je pred nami še več kot polovica poti. Najpogostejši opis gorskih nesreč vsebuje naslednja dejstva: zdrs na poti ob sestopu v zgodnjem popoldanskem času. Cilj naše ture je varna vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh gore je samo vmesni in ne končni cilj. Če le moremo, izberemo za vzpon težjo pot, za sestop pa lažjo, predvsem pa ne hitimo.
Če začutimo znake utrujenosti ali izčrpanosti, se ustavimo za daljši počitek. Obrnite se ob pravem času! Če nam grozi nesreča, hranimo moči in si poiščimo zavetje, ko je za to še čas. Dolžnost vsakega obiskovalca gora je, da ob nesreči pomaga v okviru svojega znanja, izkušenj in možnosti. O nesreči čimprej obvestimo gorsko reševalno službo (GRS). Gorski svet v Sloveniji ni v celoti pokrit z mobilnim signalom, zato se na to možnost klicanja na pomoč ne velja zanašati.
Planinarjenje imaštevilne pozitivne učinkena telesno in duševno počutje, zato nam nikdar ne sme biti žal časa namenjenega za potepanje po čudovitih slovenskih gorah.
Spletna stran Planinske zveze Slovenije: www.pzs.si