Potrebe po dolgotrajni oskrbi s starostjo hitro naraščajo. V razvitih državah naj bi v povprečju okoli trije odstotki vsega prebivalstva potrebovali tujo pomoč in oskrbo. V evropskih državah kar tretjina vseh starejših od 80 let potrebuje večji ali manjši obseg redne pomoči.
Veljavni sistem v Sloveniji zagotavlja največji obseg pomoči osebam, ki so vključene v institucionalne oblike storitev, osebe, ki ostanejo v domačem okolju, pa so v slabšem položaju, zlasti zato, ker jim ni omogočena integrirana zdravstvena nega in socialna oskrba.
Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo
Kot je v obvestilu za javnost ob predstavitvi predloga zakona navedlo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), nas trendi naraščajočega staranja prebivalstva opozarjajo, da vprašanja oskrbe oseb, ki potrebujejo tujo pomoč, ne bomo mogli več reševati na sedanji način, sploh pa ne s prevladujočimi oblikami institucionalne oskrbe. V prihodnje naj bi bilo potrebno razvijati predvsem pomoč in oskrbo v domačem okolju, v katero bo treba v večji meri kot doslej vključevati svojce in druge neformalne izvajalce.
Kaj je dolgotrajna oskrba
Področje dolgotrajne oskrbe je v posameznih državah različno definirano. Skupno izhodišče vseh definicij je, da gre pri dolgotrajni oskrbi za dalj časa trajajoče zagotavljanje različnih oblik podpore osebam, ki zaradi izgube ali odsotnosti telesne, psihične ali intelektualne samostojnosti, potrebujejo pomoč pri opravljanju temeljnih in podpornih življenjskih opravilih.
Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona
Glede na pričakovana demografska gibanja in pričakovano porast števila oseb, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo, ne bo mogoče pokriti vseh stroškov pretežno z javnimi sredstvi. Zato bo treba dolgotrajno oskrbo vzpostavljati na koncepciji mešanega javno-zasebnega sodelovanja in financiranja, ki bo temeljilo na spremenjeni delitvi odgovornosti med posameznikom, družino, lokalno skupnostjo in državo.
Ocena potreb po dolgotrajni oskrbi in razlogi za novo ureditev
Skladno z ocenami Evropske komisije bi bilo treba leta 2010 v Sloveniji zagotoviti dolgotrajno oskrbo za okrog 60.000 ljudi. V to število so zajete osebe, ki potrebujejo različen tedenski oziroma mesečni obseg pomoči. Na MDDSZ ocenjujejo, da bi redno pomoč in podporo v obsegu, ki presega štiri ure na teden potrebovalo približno 44.000 oseb. To število pa bo v prihodnjih letih skokovito naraščalo.
Poglavitne rešitve predloga zakona
Predlog novega zakona izhaja iz predpostavke, da gre pri potrebi po dolgotrajni oskrbi za novo socialno tveganje, ki ga je treba zavarovati z uvedbo novega obveznega zavarovanja, pri čemer pa poudarja potrebo po zagotovitvi odgovornosti in aktivne vloge potencialnih upravičencev oz. prejemnikov pomoči. Uvedba obveznega zavarovanja naj bi se izvajala kot javna služba in nepridobitna dejavnost, za njegovo izvajanje pa naj bi se Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije preoblikoval v Zavod za zdravstveno zavarovanje in dolgotrajno oskrbo Slovenije, ki bi v svojem delovanju imel dve ločeni področji in sicer področje zdravstvenega zavarovanja in področje zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
Zakon želi zagotoviti stabilne vire financiranja dejavnosti dolgotrajne oskrbe ter odpraviti razlike v možnostih uveljavljanja dolgotrajne oskrbe in omogočiti dostopnost do dolgotrajne oskrbe pod enakimi pogoji vsemu prebivalstvu RS, ki takšno pomoč potrebuje. Namen zakona pa tudi je povezati izvajalce dolgotrajne oskrbe, ki sedaj delujejo na različnih področjih in organizacijskih oblikah (zdravstvo, sociala), v enoten in celovit sistem zaradi večje učinkovitosti in kakovosti storitev.
Kdo, kaj, koliko in kako
V obvezno zavarovanje bi bili vključeni vsi, ki so na območju RS tudi obvezno zdravstveno zavarovani, zavarovanje pa bi se financiralo s prispevki, ki bi jih plačevali delodajalci in zavarovanci sami oziroma drugi zavezanci, ki jih določa zakon.
Na podlagi obveznega zavarovanja bi bile zavarovane osebe, ki bodo izpolnjevale kriterije, upravičene do kritja stroškov storitev dolgotrajne oskrbe v obsegu in v okviru standardov v skladu z zakonom, do denarnega nadomestila za dolgotrajno oskrbo, do kombinacije plačila storitev dolgotrajne oskrbe in denarnega nadomestila, do plačila pravic osebnega pomočnika, do kritja stroškov za prilagoditev stanovanja in do plačila pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe.
Zakon predvideva uvedbo doplačil ob uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer v obliki odbitnega zneska, ki bi znašal 230 evrov. Ta znesek bi poravnal uporabnik sam ali njegovi zavezanci za preživljanje glede na plačilno sposobnost.
Pogoj za uveljavljanje pravic po zakonu naj bi bila potreba po vsaj štirih urah pomoči tedensko, ki traja več kot tri mesece. V primerih ko oseba po akutni zdravstveni obravnavi ne bo dalj časa sposobna za samostojno življenje pa lahko preide neposredno v sistem dolgotrajne oskrbe.
Predlog zakona predvideva, da Zavod takoj po prejemu vloge določi koordinatorja za dolgotrajno oskrbo, ta pa na podlagi zbranih podatkov izdela predlog individualnega načrta, ki vsebuje oceno potreb upravičenca, potrebne storitve dolgotrajne oskrbe po zakonu in njihov obseg, obliko dolgotrajne oskrbe, vrsto in obseg drugih pravic iz obveznega zavarovanja, priznano vrednost storitev in vrednost drugih pravic. Načrt vsebuje tudi podatke o izvajalcu, ki ga izbere zavarovana oseba. Nosilec zavarovanja oz. Zavod na podlagi mnenja komisije I. stopnje dolgotrajne oskrbe izda odločbo, s katero odloči o pravicah, ki izhajajo iz individualnega načrta.
Vir: www.mddsz.gov.si (februar 2010)