Za številne rekreacijske tekače predstavlja maraton (42 km) ali polmaraton (21 km) vrhunec njihove tekaške kariere. Dobrih 42 km morda na prvi pogled zveni nepremagljivo, vendar z dolgoročnim in skrbno načrtovanim treningom se da premagati tudi takšna razdalja.
Začeti moramo že spomladi. Posamezniki nad 35 let ali tisti s faktorjem tveganja (npr. kadilci) se morajo pred začetkom treningov opraviti zdravniški pregled. Omejitev lahko predstavlja tudi artroza v kolenih, kolkih in hrbtenici. Preveriti pa moramo tudi naše delovanje krvnega obtoka in delovanje pljuč.
Za tek maratona si priskrbimo vsaj dva para tekaških copat, saj z menjavanjem le-teh preprečimo enostranske obremenitve gibalnega aparata.
Tekači bi se naj na maraton intenzivno pripravljali vsaj tri do štiri mesece, kar pomeni tedensko preteči med 35 do 45 km. Tekači, ki imajo dolgoletne izkušnje z maratoni in polmaratoni se pripravljajo 10 do 12 tednov. Pomembno je torej, da počasi pripravimo mišičevje, kosti in sklepe na tovrstne napore.
Vsi športni trenerji so si enotni, da lahko ledolgoročni trening pripelje do uspeha. Pri teku namreč porabimo veliko ogljikovih hidratov. Ko telo porabi te zaloge, prične s pridobivanjem energije iz maščob. Te lahko pridobivaš le pri počasnem tempu teka. Prav zato pri maratonu v drugem delu teka tekači doživijo krizo. Na vse te zadeve pridobivanja energije iz rezerv pa lahko naše telo navadimo le s postopnim treningom.
Brez določene količine pretečenih kilometrov, tekač ne bo dosegel cilja na maratonu. To pomeni v pripravah preteči vsaj šest tekov dolžine 25 km. Vsaj dva tedna pred tekmovanjem ne načrtujemo novenega daljšega teka več. Morda se v pripravah udeležimo še nekaj kratkih tekov, da se navadimo na tekmovalno vzdušje, ki lahko tekača včasih tako podžge, da na progi tudi »pregori«.
Foto: pixabay
