Ko je bil Goethe star 73 let, se je zaljubil v 19-letno Ulrike von Lewetzov in jo zasnubil. Okrog te zgodbe je znani, zdaj že 80-letni, nemški pisatelj Martin Walser spletel roman (Ein liebender Mann – Mož, ki je ljubil).
V intervjuju za Stern pravi, da je to storil v dobri meri iz privoščljivosti na račun tistih kritičark njegovih knjig, ki jih moti, da je že večkrat opisal ljubezen med starejšim moškim in precej mlajšo žensko. Po njihovem naj bi bila taka ljubezen biološko, estetsko in moralno zavržena.
Pa naj imajo nalašč to zgodbo, saj večje starostne razlike, kot je bila med Goethejem in Ulrike, že ne more biti, pravi Walser. Da bi končno vzcvetelo razumevanje tudi za tako ljubezen. No, no, čemu pa naj bi bilo razumevanje za tako ljubezen tako zelo nujno, se upira novinarka. Vam je nerazumevanje ljubše, se ne da Walser. Novinarka: Resnična, zgodovinska Ulrike je to ljubezen pri svojih devetdesetih zanikala. Walser: Od kod pa potem Goetheju navdih za tako silovito pesnitev, kot so Marienbadske elegije? Novinarka: Le zakaj naj bi se tako mlado dekle zaljubilo v starca? Walser: Bila je ljubljena. Novinarka: Samo občudovala ga je. Walser: In občudovanje ne vodi dalje? In tako se pogovor odvija naprej. Novinarka dvomi, da je taka ljubezen mogoča; po njenem gre za moške fantazije.
Zgodovinska Ulrike je prekinila zvezo. Walser pravi, da je hotel pokazati, da je taka ljubezen mogoča; opisati pa je hotel tudi največje možno ljubezensko iluzijo in ljubezensko trpljenje.
V življenju ni ne sreče ne nesreče, je le ‘nesrečna sreča’. »Jaz sem sam hkrati torero in bik,« sklene Walser. (B. M.)
