Po zadnjih znanih podatkih živi v svetu 194 milijonov ljudi s sladkorno boleznijo, od tega 30 milijonov v Evropi. V Sloveniji ima sladkorno bolezen 8 odstotkov prebivalcev.
Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je kronično stanje, pri katerem celice trebušne slinavke (pankreasa) ne proizvajajo dovolj inzulina oziroma pri katerem telo proizvedenega inzulina ne more učinkovito rabiti. To glukozi (ki jo dobimo iz hrane) oteži prehod v celice, zato te ne morejo normalno delovati. Posledica tega je motnja v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob.
Inzulin je hormon, ki ga proizvajajo in izločajo celice Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki. Insulin omogoča prehod glukoze v celico. Glukoza daje celici energijo za življenje; če je ne dobi, propade. Koncentrat trebušne slinavke je bil za zdravljenje sladkorne bolezni prvič uporabljen leta 1922. Nekdaj so inzulin pridobivali iz goveje ali svinjske trebušne slinavke, danes pa ga proizvajajo tako, da neki bakteriji ali plesni z genetskim inženiringom vsilijo, da ga izdeluje, potem pa izcedek očistijo. Tako pridobljeni inzulin je povsem enak človeškemu in ga imenujemo tudi humani inzulin.
Tipični klinični znaki za nastanek sladkorne bolezni so:
* povečano izločanje vode iz telesa (uriniranje) – poliurija
* s tem povezana dehidracija in huda žeja – polidipsija
* slabo počutje
* izguba teže
* zmanjšana odpornost
Sladkorna bolezen se deli glede na nastanek na sladkorno bolezen tipa 1 in tipa 2 ter na prehodno hiperglikemijo med nosečnostjo.
Sladkorna bolezen tipa 1 se pojavi v otroštvu in mladosti (najpogosteje v puberteti) oz. do 30. leta starosti. Je avtoimunska bolezen. Inzulinske injekcije so do konca življenja nujni pripomoček.
Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša oblika sladkorne bolezni: takšno ima 90 odstotkov vseh diabetikov, osnova pa je verjetno genetska. S starostjo se veča odpornost na inzulin (pri dedni osnovi), sčasoma se začnejo kazati znaki popuščanja delovanja inzulina; hiperglikemija je najprej zmerna, nato se povečuje. K poslabšanju stanja pripomorejo tudi neustrezne življenjske okoliščine (neprimerna prehrana, prevelika telesna teža, premalo gibanja, stres).
Raziskave v tujini so tudi potrdile, da se večina sladkornih bolnikov ne zaveda, da je telesna dejavnost pomembno orodje za vodenje sladkorne bolezni. Redno gibanje v kombinaciji z zmerno izgubo telesne teže in zdravo dieto lahko zmanjša nevarnost za sladkorno bolezen tipa 2 in izboljša rezultat pri bolnikih, ki že imajo sladkorno bolezen.
Priporočljivo je 30 minut telesne vadbe na dan najmanj petkrat tedensko. Ljudje, ki so v večji nevarnosti za razvoj sladkorne bolezni, naj bi bili celo bolj telesno dejavni.
Redno bi se naj s telesno vadbo ukvarjalo manj kot 40 odstotkov odraslih sladkornih bolnikov. Ta ugotovitev je zelo neprijetna. Povečati je potrebno nivo seznanjanja in dejavnosti med to populacijo, ki se sooča z visoko nevarnostjo za sladkorno bolezen.
Glede na to, da je v zahodnem svetu prisotna tako rekoč epidemija debelosti in tudi sladkorne bolezni, je težko biti optimist. T temu veliko prispeva tudi slaba telesna dejavnost med prebivalci. Če želite preprečiti oziroma odložili začetek sladkorne bolezni tipa 2, poskrbite za čim bolj optimalno telesno težo in za stalno telesno dejavnost (Vir: www.medicinenet.com).
Propolis
Osnova propolisa so najrazličnejše rastlinske smolnate snovi, ki jih nabirajo čebele ter jim med nabiranjem dodajo izločke žlez, s čimer...
